Likovne matrice

Ponavljanje oblikovnih vzorcev v likovni umetnosti ne opravlja samo funkcije učenja, temveč je mnogoplastno. Med njegovimi funkcijami kopiranje vzpostavlja najbolj preprosto razmerje, saj pomeni samo neposredni naslon na predlogo. Razmerje med sedanjo produkcijo in tradicijo je s široko lestvico razpeto med najbolj splošne tipološke vzorce in specifične reference. Preveč radikalne premene onemogočajo branje in razumevanje umetnine, kar je moderna umetnost tvegala z zahtevo po originalnosti, avtentičnosti in čistosti. Pomen aktualizacije tradicije pa je mogoče razbrati samo iz zgodovinskega konteksta umetnine.

Konvencija portreta je najmanj opazna matrica, saj se redko zavemo, da so postavitve modela utrjene od renesanse naprej in se spremembe pokažejo samo v niansah. Fiziognomiji in podobnosti z modelom velja vsa pozornost. Konvencijo portreta pa je vzpostavila že ikona, ki naj bi bila podoba božanstva, včasih celo samogeneriarna slika božanskega izvora, kar dokazuje njena čudodelnost. Opiranja na vzpostavljene matrice lepo ponazarja par Fortunat Bergant: Mati Božja dobrega sveta – Tratnik: Mati z otrokom, nastali v časovnem razponu dobrega stoletja in pol. Tratnikova kompozicija se je odrekla religioznih atributov, ne pa tudi konvencije, ki ob zavračanju specifičnih referenc stilizira upodobitev v univerzalni simbol.

Že realistični portret se je pogosto omejil na študijo glave, potlačil je identiteto in poudaril samo enkratnost in konkretnost upodobljenca tu in zdaj. Sovpadanje časa izvedbe in časa soočenja z modelom Ivana Kobilca v Ženi z ruto ponazori v fakturi, ki v širokih in odločnih potezah čopiča tudi za gledalca aktualizira razmerje med slikarko in modelom. Veselu to razmerje zapoje v risarski fakturi pastela, pa hkrati tudi v ostri protisvetlobi, s katero zaznamuje izjemnost in neponovljivost prizora. V poznejših modernističnih portretih se slikarji ukvarjajo samo še z bistvom modela in njegovo slikarsko interpretacijo. Ustvarijo nelagodno konfrontacijo z obrazom drugega tako, da že s postavitvijo izločijo vsakršno okoliščino ali slučajnost, ki ne sodi v slikarsko obrt. Najostrejši pa je Jama v lastni podobi, ki smo jo, čeprav morda nedokončano, vseeno navajeni videti kot povsem legitimen slikarski izdelek. Ne fiziognomija, temveč dvojnost med bleščečo svetlobo in slikarjevim pešajočim vidom je snov podobe.

V krajini je matrica najenostavnejša. Že horizontalna črta od roba do roba definira krajino pa naj bo to odsev zunanjega sveta ali izraz notranje zazrtosti. Njene funkcije so različne, v moderni umetnosti pa ponuja lahko tudi priložnost za profesionalno izjavo z navezovanjem na ali celo z likovnim citiranjem del predhodnikov, ki na ta način dobijo posthumno aktualizacijo in najtehtnejšo strokovno legitimacijo. Takšno izjavljanje je izjemno pomembno, saj kaže, da gre za zavestno in včasih prav programsko oblikovanje domače tradicije, domače šole in vzpostavljanje osebne identitete v nadaljevanju in hkrati v opoziciji do predhodnikov. V takšnem razmerju je Kregarjev akvarel Čreda z Jamovo malo, a neverjetno učinkovito sliko Krave. Te vrste utrinkov je kar nekaj v slovenski umetnosti, se pa žal nikoli niso povezali v trdno lokalno tradicijo. Periferno kulturno območje se ne more upreti nenehnemu pogledovanju v umetnostno središče.

Aktualna razstava "Likovne matrice" je na ogled vsak delovni dan od 10. do 18. ure.

Vljudno vabljeni!